ŠOLSKI ČASOPIS KORENČEK 2019/2020

ARHIV – ŠOLSKI ČASOPIS KORENČEK 2019/2020

ČAS KARANTENE

Z začetkom leta 2020 sem imela veliko pričakovanj, še posebej pa sem se veselila izleta v London in za tem tudi v Gardaland. Na začetku karantene sem bila upanja, da bo ta trajala le 2 tedna in bomo še vseeno imeli možnost potovanja ob vrnitvi v šolo, vendar sem s časom ugotovila, da to ne bo možno. Kljub temu da smo v karanteni že okoli 9 tednov, še vedno želim zavrteti čas nazaj in doživeti te dni brez virusa.

Prvi teden karantene mi je bil zelo dolgočasen, saj sem na nek način pogrešala šolo in druženje s sošolci, vendar sem se že zdaj navadila na ta sistem življenja in po resnici se mi res ne ljubi iti v šolo. Prve dni sem imela nekaj težav z učilnicami na Arnesu, vendar tudi to zdaj razumem in obvladam. Na začetku sem pri uporabi bila zelo zmedena, saj je bilo vse novo in sem tako imela vedno občutek, da sem nekaj pozabila. Ta občutek dobim včasih tudi zdaj. Velikokrat se med karanteno počutim utrujeno čez cel dan, medtem ko delam stvari za šolo ali pa samo lenarim, ko pa je čas za spanje, moja dnevna utrujenost izgine in čudežno nastopi čas energije. To me naredi zelo nemirno, saj sem mišljenja, da se bo to dogajalo tudi med časom, ko bomo spet odšli v šolo in bo tako lahko vplivalo na moj uspeh. Sicer pa me učenje na daljavo ne moti preveč, čeprav grem raje v šolo, saj se mi zdi lažje in manj utrujajoče, s tem pa se tudi več naučim. Velikokrat se dolgočasim, čeprav bi se namesto tega, da sedim in gledam v strop, učila, vendar za to nimam največ volje. Razlog za moj dolgčas je tudi to, da je vsak dan enak, kar s časom res postane nezanimivo. Tako se vsak dan zbudim, naredim stvari za šolo, grem jest, nato pa lenarim in gledam serije. Proti takšnemu življenju res nimam nič proti, vendar pa po 9. tednih postane dolgočasno. Kljub temu pa imam tudi dneve, ko se zelo zabavam. To so na primer dnevi, ko grem k prijateljicam, kot so Nina, Maja in Tajda. Čeprav je karantena, se moramo videti in družiti, s tem pa tudi nadoknaditi izgubljen čas druženja.

Na koncu dneva vem, da to ne bo trajalo večno in komaj čakam, da se konča, saj res pogrešam svoj tretji dom oziroma z drugimi besedami rečeno, kino Maribox. Vem, da ko se vrnemo in bo virusa konec, življenje ne bo potekalo enako kot prej, vendar upam, da bo vsaj podobno. Dobra stran karantene pa je to, da sem res začela ceniti stvari, ki so se mi prej zdele samoumevne, navadne ali pa tudi nepomembne.

Tamara Beber, 9. razred OŠ Korena

ČAS EPIDEMIJE

Ko sem izvedela za corona virus, je bil še samo na Kitajskem, zato se s tem nisem preveč obremenjevala in o tem razmišljala. Ko pa se je začel pojavljati v drugih državah, v Italiji in drugje po Evropi, sem ugotovila, da je stvar bolj resna. Ko se je pojavil v Italiji in so prebivalci  morali iti v karanteno, pa sem že začela predvidevati, da bomo tudi mi morali v karanteno in imeti šolo na daljavo.

Najprej bi naj bili  doma le za dva tedna in tako sem tudi upala, a se to na žalost ni uresničilo. Na začetku mi je bila šola na daljavo težja in sem zanjo porabila dosti časa, ko pa sem se naučila bolj osredotočiti na stvari in si porazdeliti čas, ki sem ga imela, mi je karantena postala bolj všeč. Že pred karanteno nisem imela potrebe oz. nisem preveč hodila v trgovine ali drugam v mesto, saj sem večino časa preživela doma, zato to ni bila prevelika sprememba zame, razen šole.

V svojem prostem času sem gledala YouTube, filme in  serije, ki sem jih začela gledati nekaj časa nazaj; preko socialnih omrežij sem se pogovarjala s prijatelji itd. Moram reči, da sem v tem času bila več zunaj kot po navadi in redko kdaj mi je dolgčas. Karantena me ne moti preveč, edina stvar, ki me moti, pa je, da ne vidim svojih prijateljev. Prav tako sem zamudila nekaj najlepših mesecev šolanja s svojimi sošolci in sošolkami, vsaj po mojem mnenju.

Glede šole pa se mi šolanje zdi zelo drugačno in na čase zakomplicirano, saj moram delo narediti sama in učitelji nam ne morajo na enak način razložiti snovi. Sem pa hvaležna, da jo imamo, saj bi mi bil brez nje prav dolgčas.

Mislim, da bomo vsi ob koncu karantene in te epidemije bolj cenili čas, ki ga preživimo kjerkoli, kadarkoli in  s komerkoli. Kljub dobrim in slabim časom, ki sem jih preživela med karanteno, sem vseeno srečna, da se bo upajoč kmalu končala. Vem, da stvari verjetno ne bodo več take kot so bile, ljudje bodo morali biti bolj pozorni na stvari glede corone, to pa ni zelo slabo. Vem pa zase, da stvari ne bodo več kot so bile, saj grem v srednjo šolo in bo vse drugače.

Pripravljena sem za konec karantene in upam, da se leto 2020 še ne poslabša v prihodnosti in se karantena in corona v preostanku leta ne razširita še enkrat.

Maja Kokol, 9. razred OŠ Korena

   KORONA VIRUS

31. decembra 2019 so v kitajskem mestu Wuhan prvič zaznali Covid-19, ki spada v skupino korona virusov. Ta se prenaša med ljudmi, podobno kot virus Sars. Korona virus se je zaradi potovanja ljudi začel hitro širiti po svetu in 4. marca letos bil tudi prvič zaznan v Sloveniji.

Ker se je precej hitro širil, se je slovenska vlada odločila, da se 16. marca zaprejo vse šole in vrtci. Zaradi tega je učenje potekalo na daljavo. Po mojem mnenju in mnenju mojih sošolcev je bilo učenje na daljavo na začetku precej težko, ampak smo se po kakšnem tednu na to privadili in je učenje potekalo precej lažje. Pozitivna stvar karantene se mi zdi to, da sem lahko dalj časa spala in si po želji  vzela odmor. Učenje na daljavo se mi je zdelo težje, saj sem morala večino dela opraviti sama in pa dolgočasno, saj nisem imela ob sebi svojih sošolcev, ki sem jih med karanteno tudi zelo pogrešala. Končno se je po dobrih dveh mesecih karantene naša vlada odločila, da se bomo nekateri v šolske klopi vrnili še to šolsko leto – učenci od 1. do 3. razreda in dijaki  4. letnikov 18. maja,  učenci 9. razreda pa 25. maja. Tega sem se zelo razveselila, ker sem zadnje leto v osnovni šoli in bi se rada normalno poslovila od sošolcev in učiteljev. Seveda pa še virusa ni konec, zato smo  v razredu razdeljeni v dve skupini  na hodnikih in na avtobusu pa moramo nositi maske. Na žalost  nam bo zaradi karantene odpadla valeta, izlet v London in končni izlet v Italijo, ampak se še odločamo, da bi morda po koncu šolskega leta odšli na kak izlet in pa da bi imeli nekoliko manjšo valeto.

Kljub temu da je ta virus prinesel veliko slabih stvari, pa se mi zdi, da pa  nam je vseeno nekoliko pomagal, saj smo uvideli, kako srečni smo lahko, da imamo družino, prijatelje in nekatere aktivnosti, ki jih med karanteno nismo mogli izvajati.

Katja Senekovič, 9. razred OŠ Korena

CORONA VIRUS IN JAZ

Začela bom s tem, da mi je tega  corona virusa že dovolj. Zdaj se po skoraj dveh mesecih spet odpirajo šole in po pravici povedo, sem zelo vesela šole. Nisem si mislila, da bom kdaj v življenju rekla to, ampak pogrešam šolo, najbolj pa svoje sošolke in sošolce. Dovolj je že tega, da se ne smemo družiti med sabo, saj smo mi mladi ravno v takih letih, ko rabimo največ družbe.

Ko  je virus prišel v Slovenijo, si nisem niti malo predstavljala, da bodo razglasili epidemijo in bomo morali ostati doma …

V šoli smo bili nazadnje v četrtek, 12. marca, ko smo začeli s to temo. Pogovarjali smo se o novicah, ki smo jih slišali.  Izvedeli smo, da je število okuženih vedno bolj naraščalo, vendar si noben ni predstavljal, da bomo za skoraj dva meseca zapustili šolo in ostali doma.

Bil je četrtek.  Imeli smo kemijo, ko nam je učiteljica Natalija povedala, da bodo najverjetneje zaprli šole. Nismo ji verjeli. Na koncu ure smo pa  izvedeli, da se s ponedeljkom zapirajo vrata vseh šol po Sloveniji. Bili smo zelo presenečeni, da se to res dogaja.

In res se je, s ponedeljkom smo ostali doma. Na začetku mi je bilo lepo, dokler nisem dobila prve naloge, saj je šola potekala na daljavo. Priznam, kar težko se je bilo navaditi na ta sistem dela na daljavo, saj ti snov ne razloži učiteljica. Veliko težje je sedeti doma kot pa v učilnici in poslušati razlago učiteljice.

Minevali so tedni in s časoma se navadiš na ta nov učni sistem. Pisali smo prvi test od doma. Bilo mi je zelo čudno, saj smo teste pisali v šoli, ampak saj se navadiš. Z razredničarko smo imeli tudi video konferenco. Zelo  lepo mi je bilo po dolgem času videti sošolce.

No,  večino časa sem preživela za računalnikom, hodila na sprehode, igrala odbojko  …

Čas je minil zelo hitro, vsaj meni, vesela pa sem, da se po dolgem času spet odpirajo šolska vrata.

Issa Rebernik, 9. razred OŠ Korena

V bližini mojega doma stoji grad, ki me spominja na njegovo večnost. Tam stoji že vrsto let in še vrsto let bo, medtem ko pa naše življenje mineva.

Neli Turk, 8. razred

Foto: Neli Turk

SREČA

Kot roža rdeča, vsa opoteča                          Sreča

Kot metulj frfotavi lebdi v naravi                 Daljavi

Kot zima v mrazu, nasmeh na obrazu           Jazu

Ko svobodno tava naokoli                            Okoli

Kot korenina drevesa razvejana                    Sejana

Iz roda v rod se prenaša                                 Ponaša

Slabo voljo odnaša                                        Vpraša

Veselje raznaša                                              Prinaša

Naša

Naša

Adriana Ferk, 9. razred

UČENJE NA DALJAVO

Učenci 3. razreda smo imeli v torek, 17.3.2020,  pri LUM navodilo, da naredimo iz kock (ali drugega materiala) moderno zgradbo.

Pokazali smo ogromno kreativnosti! Poglejte in presodite!

[Prikaži kot diaprojekcijo]

Suzana Djuran

ŠOLSKI PARLAMENT

Zasedanje šolskega parlamenta na temo MOJA POKLICNA PRIHODNOST je bilo v sredo, 11. 3. 2020. Udeležili so se ga parlamentarci in parlamentarke od 5. do 9. razreda OŠ Korena.

Pogovarjali smo se o izbiri poklicne prihodnosti, ki je ena najbolj pomembnih odločitev, ki jih v življenju sprejmemo.

Učenci so pokazali veliko zanimanje o izbrani temi in glasno razmišljali, kaj vpliva na izbiro poklica, ali osnovna šola učence dovolj dobro pripravlja na prvi karierni korak in oblikovali predloge ter zamisli za nadalje.

Nastali so plakati, ki si jih lahko ogledate na hodniku naše šole v 1. nadstropju.

Parlamentarci so izbrali tri učence, ki se bodo udeležili regijskega parlamenta v Mariboru.

Mentorica šolske skupnosti in šolskega parlamenta

MOJE POČITNICE V EGIPTU

Od 22. 12. do 29. 12. 2019 smo se z družino odpravili na počitnice v Egipt. Zelo sem se veselila teh počitnic, kljub temu da  nisem želela praznovati božiča v Egiptu. Strah pa me je bilo tudi letala.

V sredo, 25. 12. 2019, smo se odločili, da bomo odšli na celodnevni izlet po največji puščavi Sahari. Zjutraj smo se zelo zgodaj zbudili, in sicer ob osmih  po egipčanskem času, po našem času ob sedmih. Odšli smo na zajtrk ter se zelo dobro najedli. Okoli desete ure so nas pred našim hotelom pričakali džipi, s katerimi smo se odpeljali do puščave Sahara. Pod odprto streho smo se usedli na tla in poslušali našo vodičko Moniko. Monika nam je razložila in povedala, kako se uporabljajo štirikolesniki, saj je po tem sledila 40-minutna dolga vožnja po puščavi. Posedli smo se na štirikolesnike, in sicer ženske so bile na levi strani, moški na desni, otroci mlajši od 16 let pa smo morali biti z enim od staršev. Sledila je izpitna vožnja, saj so nas le tako  razdelili po skupinah. Midva očetom sva bila v hitrejši skupini. Pred nami je bila dolga pot po puščavi, bilo je divje in moram priznati, da me je bilo tudi malo strah, saj smo se zelo hitro vozili. Po dvajsetih minutah smo imeli kratko pavzo, kjer smo spili malo vode. Potem smo se vrnili na začetek poti. Ko smo prišli, smo dobili za piti kokakolo in lahko odšli na stranišče. Po desetih minutah nas je naš voznik odpeljal z džipi po puščavi. Bilo je zelo lepo, ampak nas je zelo premetavalo. Po 20-minutni vožnji smo imeli postanek, kjer nam je naša vodička Monika povedala nekaj o oazah v puščavi, nato pa smo se odpravili naprej. Naslednji postanek in cilj je bila  beduinska vas, kjer živijo beduini. Tam smo se posedli na klopi, kjer nam je vodička predstavila življenje beduinov, in sicer  kako živijo, kakšna pravila imajo, kateri jezik govorijo, kdo je najpomembnejši, kako si pridobijo vodo za kamele, kakšna oblačila nosijo in kakšno obutev … Izvedeli smo, da beduinom kamele pomenijo celo bogastvo in  da kamele lahko brez vode zdržijo zelo dolgo. Če jim zmanjka vode, pustijo kamelo tako dolgo žejno, da jim poišče vodo.  Beduini nimajo takih zelišč kakor mi, pridelajo si jih pa sami, ne jedo mesa ampak samo kruh, ki si ga naredijo iz moke in soli. Beduinske ženske morajo biti pokrite, dokler jim drugače ne ukaže mož; moža dekletom izbirajo starši in še marsikaj  smo izvedeli. Sledil je sprehod po njihovi vasi. Lahko smo šli jahat kamele, dobili pa smo za poskusiti tudi njihov kruh in moram priznati, da je bil res zelo dober. Potem smo se lahko fotografirali z beduinko in njenim otrokom. Sledil je pogovor in ogled njihovih zelišč, ki smo si jih po želji tudi lahko kupili. Po kosilu smo se odpravili proti hotelu.

Ta dan mi je bil zelo lep, saj sem se res mnogo naučila. Želela bi si ga še kdaj ponoviti in nikoli pozabiti. Tako smo v Egiptu uživali še preostale dni.

Tjaša Krajnc, 8. razred

TEDEN SMUČANJA

V soboto, 25. januarja 2020, smo se z družino odpravili za cel teden smučat v Krajnsko goro. Odšli smo mama, oče, moj brat Niko in jaz.

Tistega dne smo se zjutraj normalno zbudili, pozajtrkovali in spakirali še stvari, ki so nam manjkale. Isti dan je imel še moj brat tekmo v judu, tako da ga je oče zjutraj po zajtrku odpeljal v Velenje, kjer se je odvijalo tekmovanje. Ko se je oče spet vrnil nazaj domov, smo z njim in z mamo pospravili stanovanje, prtljago znosili v avto in se odpeljali proti Velenju, kjer smo počakali, da je Niko končal  s tekmo in se odpeljali proti Kranjski Gori.

Ko smo prišli, smo se najprej namestili in ker je bilo že precej pozno, smo se stuširali in popadali v postelje. Naslednje jutro smo se pozno zbudili, saj smo bili na dopustu in zajtrkovali. Tisti dan smo bili dogovorjeni z mojo sestrično Valentino in Gregom, Valentininim fantom in cel dan preživeli v njuni družbi. Ker sta bila onadva v Krajnski Gori samo čez vikend, smo jima prepustili smučarske karte, midva z Nikom sva se odšla kopat, oče in mama pa sta v apartmaju kuhala kosilo.

Dnevi, ki so sledili, so si bili podobni, saj si se dopoldan odšel smučat ali kopat, ali pa si bil zadolžen, da skuhaš kosilo. Imeli smo dve karti za smučanje in dve za kopanje, tako da smo se menjavali.  Glede smučanja sem imela na izbiro, da lahko grem smučat z očetom ali z mamo dopoldan ali pa po dvanajsti uri. Z bratom sva se po navadi zvečer odšla kopat, ko sta starša odšla na »nočno« smučanje. Ob večerih, tj. po večernem kopanju in smučanju ter  po kosilu smo igrali karte ali pa si pogledali kakšen film. Prvi in drugi dan po smučanju so me noge tako bolele, da nisem vedela, če bom tisti dan še  lahko smučala, seveda tega nisem želela priznati. Je pa bolečina precej hitro tudi izginila, tako kot se je tudi pojavila. Proge so bile lepo urejene, razen ob vikendih, saj je bilo kar precej gneče in so se hitro »zrahljale«. Prog sem bila vajena, saj se skoraj vsako leto odpravimo v Krajnsko goro. Pika na i pa so bile karte za bazene in nasploh bazeni, saj sem tam imela priložnost sprostitve in uživanja, dokler mi tega nista uničila bratovo dolgočasje ali pa gneča. Vseeno pa je bilo z njim lepo, saj sva po dolgem času našla precej skupnih tem.

Ta teden je res minil prehitro, skoraj tako kot bi trenila z očesom. In res, prišel je petek, zadnji dan, ko smo lahko na polno uživali. Takrat sem poskusila izkoristiti vse dejavnosti, ki so se mi ponujale. Zjutraj sem se spet normalno zbudila, se najedla in se z mamo odpravila smučat. Smučali sva približno tri ure, dokler naju ni že vse bolelo in se počasi odpravili do apartmaja, kjer smo se z Nikom in očetom menjali. Preoblekla in pripravila sem se, nato pa sta me na poti do smučišča odložila na drsališču, kjer sem se zadržala nekaj časa in se nato odpravila še na bazene. Ko sem se naveličala še tega, sem se posušila, oblekla in v počasnem tempu odšla proti apartmaju. Na sobotno jutro (dan odhoda) smo se precej zgodaj zbudili, spakirali in pospravili naše stvari, se najedli in stvari počasi zložili v avto. Mama je na koncu stanovanje še do konca počistila in ko so bile vse stari v avtu, smo se odpeljali proti domu. Vožnja je hitro minila, poslušala sem glasbo in se zatopila v svoje misli.

Hitro smo bili spet doma, kjer so sledili topli objemi babice in dedka ter vesela dobrodošlica. Kaj hitro pa sem morala priti nazaj v svoj vsakdanjik, kar ni bil mačji kašelj, saj se mi je na dopustu spalni ritem čisto obrnil. V ponedeljek je bilo vstajanje še večja težava kot sicer.

Ta teden, ki sem ga preživela z družino, je bil zelo zabaven, zanimiv in pester. Veliko smo se presmejali, včasih se tudi skregali, ampak tako to gre, glavno je, da se imamo radi.

Zala Grajfoner, 9. razred

TEHNIŠKI DAN

V sredo, 19. 2. 2020, smo imeli na šoli tehniški dan, in sicer kreativne delavnice oblikovanja gline. K nam so prišli mojstri UNICERAMIK d. o. o.

Vsak učenec si je najprej s pomočjo vretena izdelal svojo skodelico. Potem smo nanjo narisali vzorce in jih pobarvali z različnimi barvami. Po malici pa smo se lotili izdelovanja skodelice ročno kot v starih časih. To ni bilo za vsakega, saj je bilo delo zahtevno. Ko smo končali z oblikovanjem, smo na skodelico prav tako narisali vzorce in jih pobarvali. Skodelice, ki smo jih naredili na vretenu, so bile lepše. Po končanem delu so naše izdelke odnesli predstavniki UNICERAMIK s seboj, da jih bodo žgali, glazirali in ponovno žgali. Ko bodo ohlajeni, jih bodo pripeljali nazaj v šolo in nam jih vrnili.

Ta tehniški dan mi je bil zelo všeč, saj se je vsak preizkusil v spretnosti oblikovanja in spoznal, kakšne spretnosti ima.

Upam, da bomo imeli še več takšnih tehniških dni, saj so poučni in zanimivi.

Patrik Žižek, 7. razred

KONCERT

V zimskih počitnicah sem odšla na koncert, ki ga nikoli ne bom pozabila. Poslušat in gledat sem šla Luko Basija. To je bil doslej moj najljubši koncert.

V soboto zvečer mi je prijateljica napisala, če bi šli na njegov koncert. Nisem še točno vedela, kaj ji naj napišem, ker nisem vedela, če mi bodo starši dovolili iti. V nedeljo popoldan me je poklicala, da ona gre,  njena mama pa pelje. Starši so mi dovolili in tako sva odšli. Bili sva v prvi vrsti. Nekaj časa smo ga čakali, nato pa se je naredila prava zabava. Zelo me je zeblo, ampak se nisem menila za to. Po treh urah smo bili vsi zelo žalostni, ker je moral končati. Ta večer pa nam je še polepšal s tem, da nam je zapel še eno pesem, to me je zelo razveselilo. Nato sva počakali še prijateljičino mamo, ki naju je odpeljala domov.

Doma sem se preoblekla in pripravila za spanje. Tega dne ne bom pozabila nikoli. Bilo je zabavno, zanimivo in zelo glasno.

Zaspala sem z mislijo, kako lep dan je bil za mano.

Jana Rojs, 7. razred

JUDO PRIPRAVE – LIGNANO

V petek, 3. 1. 2020, smo se z našim klubom odpravili na priprave v Lignano v Italijo.

Pot do tja je bila zelo nezanimiva, saj smo vsi spali.

Ko smo prispeli na cilj, smo najprej imeli trening, kasneje smo se v dvorani stuširali in odšli proti hotelu. Hotel je bil zelo blizu dvorane, zato smo hodili na trening peš. Vsak dan so bili treningi zjutraj in popoldan.

Treningi so bili sestavljeni iz raztezanja, za tem smo se segreli, nato je sledila tehnika metov in zadnje pol ure borbe. Najtežji del treninga so bile borbe.

Med prostim časom smo se igrali različne igre (poker, remy, šnops, uno …). Če pa smo bili utrujeni, pa smo spali.

Priprave so se zaključile z zadnjim treningom, ki je bil 5. 1. 2020. Upam, da bom še kdaj imel možnost, da bom lahko šel na take priprave.

Tilen Mulec, 8. razred

PRI BABICI IN DEDKU

V soboto 22. 2. 2020, sva z bratom odšla na počitnice k babici in dedku. Te počitnice sem čakala zelo dolgo.

Zjutraj sva se zbudila, se oblekla in si pripravila stvari za odhod. Ko sva prišla tja, smo imeli najprej kosilo. Po kosilu sta dedek in babica počivala, midva pa sva se igrala. Ko sta se zbudila, smo z dedkom odšli na sprehod s psom Pikijem. Hodili smo po gozdu do potoka. Videli smo srne. Piki je videl srne in tekal za njimi. Nazaj je prišel ves moker in se valjal po listju. Vsi smo se smejali. Domov smo prišli izmučeni. Bil je že večer. Z bratom sva gledala televizijo, se igrala in jedla sendvič. Prišel je čas za spanje. Umila sva si zobe, se preoblekla in odšla v posteljo.

Bil je lep dan. Upam, da bom še kdaj odšla na počitnice k babici in dedku.

Zoja Treplak  Vidovič, 7. razred

V GLASBENI ŠOLI

Rada imam glasbo in inštrumente, zato tudi sama igram inštrument, in sicer prečno flavto. Hodim v glasbeno šolo »Konservatorij za glasbo in balet Maribor«.

Na tej šoli se vadi inštrument ali balet. Vsak učenec ima nauk o glasbi oz. sulfedžo. V glasbeno šolo hodim že dve leti. Če šolo obiskuješ  šest let in si uspešen, imaš zaključeno nižjo glasbeno šolo. Nauk o glasbi traja eno uro in ga imaš enkrat tedensko.

S sestro obiskujeva to glasbeno šolo in sva zelo zadovoljni, tako da jo bova zaključili.

Gaja Krajnc, 7. razred

V KOPALIŠČU FONTANA

V sredo, 24. 2. 2020, smo se zbudili, se oblekli in se šli kopat v kopališče Fontana. Ko smo prišli tja, smo si kupili vstopnice in se odpravili do garderob. Preoblekli smo se v kopalke in šli do bazenov. Čez nekaj časa smo šli v bazen, zelo smo uživali.  S sestro sva se zelo dosti potapljala, moja starša pa sta samo plavala. Čez nekaj časa smo šli malo ven na ležalnike. Ko smo malo ležali na ležalnikih, smo jaz, moja sestra in oče odšli v savno. V savnah je bilo zelo vroče, saj je bilo okrog 90 stopinj. Ko smo prišli iz savn, smo šli na kosilo. Po kosilu smo si šli malo odpočit na ležalnike.  Po počitku pa smo spet šli v bazen. Tako smo uživali do večera. Ko je bila ura okrog petih popoldne, smo pospravili stvari in se šli stuširat. Nato pa smo se oblekli in odšli domov.

Ta dan med počitnicami mi je bil zelo všeč in upam, da bo še kdaj.

Blaž Krajnc, 8. razred

SKRIVNOSTNA 008 IN ŠOLSKI ZLOČIN

(detektivska zgodba)

Nekega dne so se začeli dogajati zločini na srednji šoli v Mariboru. Poklicali so detektivko Skrivnostna 008.

Skrivnostni 008 so morali povedati za ustrahovanje in izginotje redovalnic. Skrivnostna 008 se je zamaskirala, da bi lažje odkrila zločin. Začela je pri prvem ustrahovanem učencu. Izvedela je veliko podatkov, zato ga ni sumila za zločinca. Ko se je šola že zaprla, je ostala v njej in natančno opazovala. Nato pa zasliši čuden zvok. Videla je dijaka in tudi enega od učiteljev. Drugi dan gleda in gleda in zagleda nekega fanta v enaki opravi, kot je bil nekdo dan prej. To je bil Ben. Hitro ga pograbi in mu pove, da ga bo zaprla za 24 ur. A v tem času se spet zgodi ustrahovanje. Zato Ben ni več osumljenec. Detektivka poišče vse podatke o tistem učitelju in ugotovi, da ima hčer. Med poukom gre raziskovat njuno hišo in …. ZADETEK! Našla je zločinca in zločinko. Plačala sta veliko veliko kazen. In Skrivnostna 008 je spet razrešila zločinski primer izginotja redovalnic in ustrahovanja.

Detektivka Skrivnostna 008 je še naprej reševala zločine in lepo živela s svojo družino.

Karla Žugman, 6. razred

OČI

Oči so soba vida.

Vanjo shranjuje, kar jim je zanimivo.

Lahko nekaj trdijo,

da občasno sobo zapustijo.

Tista najbolj vidna,

v barvah različnih se svetlikajo,

ko solze se lic dotikajo.

Tista slabovidna,

imajo težave z ostrino,

strmijo v daljino

in nosijo očala pridno.

Tista nevidna, slepa očesa,

ne ločijo niti od peresa.

Očala dobra jim ne pomagajo,

Saj glasove v mislih zlagajo.

Renée Hainc, 6. r

OČI

Oči vidijo vse.

Če jim je všeč ali pa ne.

Nimajo izbire.

Oči so lahko skrivnostna,

žalostna, vesela, lažniva,

včasih tudi ljubezniva.

Oči te spremljajo celo življenje.

Tudi takrat, ko vidiš trpljenje.

Oči ti bodo vedno stale ob strani.

Tudi ko svet bo na dlani.

Čeprav pod vodo ne vidijo,

so tam

in nisi sam.

Lan Petrič Grajfoner, 6. r

NOS

Nos zavoha vse vonjave,

zavoha tudi dosti zelenjave.

Zavoha tisto, kar želi,

na nos vleče vse stvari.

Včasih nos nič ne voha,

ker prehlajen je zelo.

Nos zavoha dosti stvari,

slabe vonjave pa izpusti.

Nos je kot nekakšna vohalna naprava,

zavoha čisto vse stvari.

Včasih voha slabe reči

in takrat ga zelo boli.

Nos rad voha dosti stvari,

a nekaterih vonjav se boji.

Včasih noska vlečejo za nos,

takrat iz noska solza prileti.

Domen Krajnc in Eva Plazar, 6. r

KULTURNI DAN

V  petek, 7.2.2020, smo imeli kulturni dan. Po malici smo se odpravili z avtobusom v knjižnico Duplek. Tam nas je pričakala knjižničarka ki nam je dala navodila, kako se obnašati v knjižnici. Pripravila nam je blazine. Potem smo poslušali pravljico o vetru ki se  je pogovarjal z žensko. Radovedno smo poslušali pravljico, ki jo je tudi napisala knjižničarka.  Po končanem obisku smo se oblekli in obuli ter šli na avtobus,  ki nas je zapeljal nazaj v našo šolo.

Teja Ornik, 1. razred

V petek smo učenci 1. razreda imeli kulturni dan. Z avtobusom smo se odpeljali v knjižnico Duplek. Knjižničarka nam je v knjižnici prebrala knjigo. Ker sem bil zelo priden, sem dobil za nagrado biserček. Nato smo se z avtobusom odpeljali nazaj proti osnovni šoli Korena. V knjižnici mi je bilo zelo všeč.

Nejc Ploj, 1.razred

[Prikaži kot diaprojekcijo]

Obogatitven program nadarjenih učencev OŠ Korena

V četrtek, dne 23. 1. 2020 smo se učenci v okviru Obogatitvenega programa nadarjenih učencev OŠ Korena z mentorjem učiteljem Andrejem Cifrom odpravili v Maribor.

Obiskali smo Lego festival v nakupovalnem središču Europark, kjer smo si ogledali izjemne lego skulpture tudi z motivi iz risank in filmov in se načudili številom porabljenih lego gradnikov in ur, ki so jih mojstri sestavljanja porabili za posamezni model.

Nato smo se odpravili v Pokrajinski muzej Maribor, kjer nas je odličen gostitelj g. Drago Oman z zares zanimivim načinom vodenja popeljal po zbirkah muzeja preko stalnih in začasnih razstav in predstavil ne samo muzejsko dejavnost, pač pa tudi pomen zgodovinskih virov v preteklosti in danes. Odgovoril nam je na res vsa vprašanja in pokazal najlepše in najdragocenejše zgodovinske zaklade, ki nam jih nudi naša pokrajina in mesto Maribor.

Po ogledu zgodovinskega središča mesta smo obiskali še Center eksperimentov Maribor. Tam nas je pričakala mlada ekipa naravoslovcev, ki nas je vodila preko stalne zbirke eksperimentov. Naučili in nadgradili smo svoje znanje s področja matematike, fizike, kemije,  biologije, tehnike in tehnologije, pa tudi zgodovine in še česa. Spoznali smo, kaj je Machovo nihalo, zakaj je mogoče ležati in sedeti na žebljih, kaj je to verjetnost in zakaj so teniške žogice pri tem odlična igrača. Na zanimiv način smo spoznali, kako nastane elektrika in koliko moči mišic je potrebno, da zasveti nekaj sijalk in računalnik. Ugotovili smo, da smo lahko za trenutek tudi Darthi Vaderji in da elektrika potuje tudi po zraku. Spoznali smo, kaj je to 5G omrežje in kako lahko dokažemo, da je limona kisla in soda bikarbona bazična.

učitelj

Andrej Cifer

[Prikaži kot diaprojekcijo]

IZLET V ČOKOLADNICO ZOTTER IN PREDBOŽIČNI GRADEC (14.12.2019)

V okviru izbirnega predmeta nemščina so se učenci 4., 5., 6. in 8. razreda udeležili predbožičnega izleta v sosednjo Avstrijo. Ogledali smo si proizvodnjo čokolade v čokoladnici Zotter, kjer so lahko učenci tudi poizkusili vse od zrna kakava pa do končnega produkta.

Popoldne pa smo si ogledali drugo največje avstrijsko mesto. Polni vtisov smo se z avtobusom v zgodnjih večernih urah vrnili domov.

učiteljica nemščine:

Petra Dovar

[Prikaži kot diaprojekcijo]

KNJIGE

Že od malega rada berem  knjige. Ko sem bila majhna, sem brala razne slikanice, povesti in pravljice, ki pa sem jih zdaj že prerasla. Zdaj berem romane, kot so Tisto, Izžarevanje, Gospodar prstanov, Hobbit … Velika spodbuda mi je pisatelj Stephen King, avtor romanov Tisto, Mačje pokopališče … Všeč mi je, kako v svojih zgodbah uporabi nenavadne stvari in dogodke, za katerimi pa velikokrat stoji nekaj resničnega. Moja najljubša romana sta Tisto in Gospodar prstanov, čeprav opisujeta različna svetova. Po Kingovih romanih je bilo posneto tudi precej filmov. Imam željo, da bi med poletnimi počitnicami napisala svojo knjigo. Nekaj podatkov imam že v mislih in na papirju: osebe, kraj in čas dogajanja, osrednji dogodek. O zaključku pa še razmišljam, ali bo srečen ali pa tragičen. Mogoče pa kombinacija obojega. Želela bi s pisanjem začeti že zdaj, vendar imam veliko drugih obveznosti, kot so šola, za katere moram najprej poskrbeti in se potem posvetiti pisanju.

Tamara Beber, 9. razred

MOTOKROS

Motokros je šport, s katerim se ukvarja veliko ljudi iz jaz sem eden izmed njih. Z njim  sem se začel ukvarjati  pred dvema letoma. Najprej je potrebna ljubezen do tega športa, potem pa še motor. Je nevaren šport, saj se pri padcu lahko hudo poškodujemo. Ni dovolj samo ljubezen in pozornost,  ampak tudi spretnost hitrega reagiranja. Važna je tudi hitrost in ocenitev skoka. Ker me je to zanimalo, sem dobil KTM motor 125 kubični, letnik  2018. Treniram v Orehovi vasi trikrat na teden. Začnem ob  15. uri. Treningi so naporni in zanimivi, ker se učimo, kako se skače in kako moraš voziti. Brez opreme, kot so ščitniki, čelada, ustrezne hlače, majica in škornji, pač ne gre. Vse to pa je povezano z denarjem, saj je oprema zelo draga. V prihodnosti želim postati evropski prvak v motokrosu, vendar vem, da me še čaka veliko dela in truda ter odrekanje marsičemu.

Pascal Šabeder, 9. razred

ATILEM

Risanje je dejavnost, ki sprošča in vzbuja domišljijo. Veliko ljudi se ukvarja s tem in jaz sem ena iz med njih. Ker sem kar dobra v risanju, sem se prijavila v šolo Atilem v Mariboru, kjer se učim risati in slikati. Tja grem vsaki torek za tri ure (od štirih do sedmih). Zdaj vadim risanje s svinčnikom, prejšnji mesec pa smo vsi slikali za razstavo, ki je v štiristoletni vinski kleti. Rišeš ali slikaš lahko karkoli, razen če ti temo izbere učiteljica.  V tej šoli se učimo različne risarske tehnike, kot so senčenje, delanje prehodov z barvicami ter akril, risanje z barvicami, risanje obrazov, rok, živali, človeškega telesa … V šolski jedilnici OŠ Korena imava z mojo sošolko razstavo najinih slik. Ona ima bolj animirane in grozljive slike, jaz pa povprečne (cvetje, živali, oči …). Po resnici imava obe  boljše slike doma kot pa na razstavi.  Na žalost ne hodi z mano v šolo, čeprav si želi. Risanje je moj hobi, zato ne bom šla na oblikovalno šolo. Hočem se izboljšati v risanju in v prihodnosti tudi mogoče prodajati slike ter narediti svojo razstavo.

Neja Bezjak, 9. razred

OBISK KNJIŽNICE DUPLEK

V četrtek, 7. 11. 2019, smo se učenci 7. razreda OŠ Korena, odpravili v Knjižnico Duplek v okviru projekta Rastem s knjigo.  V Sloveniji vsako leto poteka projekt  RASTEM S KNJIGO, v katerega smo vključeni učenci  sedmih razredov. Namen projekta je, da nas učence spodbujajo  k branju mladinskega leposlovja slovenskih avtorjev ter  k obiskovanju splošnih knjižnic.

Ob prihodu v knjižnico nas je sprejela knjižničarka  in nam predstavila projekt Rastem s knjigo. Po začetni predstavitvi  smo vsi učenci prejeli kuverto, v kateri so bila napisana navodila. Knjižničarka nam je razložila, kaj pomenijo ta navodila in lov na knjigo se je začel. Zraven navodil je na koncu bila tudi naloga. Vsak učenec je moral iz knjige, ki jo  je poiskal na polici, prebrati odlomek. Moja naloga je bila, da sem iz pesniške zbirke prebral pesem.

Ob prijetnem druženju in poslušanju odlomkov nas je knjižničarka na koncu  razveselila še z darilom. Vsak učenec je prejel knjigo Janje Vidmar z naslovom Elvis Škorc, genialni štor. Na koncu  smo se zahvalili in se poslovili od knjižničarke ter se z avtobusom odpeljali nazaj v Koreno.

Patrik Žižek, 7. razred

TRADICIONALNI SLOVENSKI ZAJTRK

V petek, 15. 11. 2019, je bil Tradicionalni slovenski zajtrk, katerega so se udeležile vse šole v Sloveniji. V ta dogodek se je tako kot vsako leto vključila tudi OŠ Korena.

Po prihodu v šolo ob 7.30   smo se vsi razredi po določenem vrstnem redu zbrali v jedilnici in zajtrkovali. Zajtrk je vključeval domače mleko, jabolko, kruh, med in maslo. Ko smo se vsi najedli, smo v svojih učilnicah  nadaljevali s poukom. Ob 9. uri smo se odpravili v jedilnico, kjer smo se zbrani vsi osnovnošolci in otroci iz vrtca. Naš gost je bil  župan Občine Duplek, Mitja Horvat, ki nam je spregovoril o pomenu zajtrka in o tem, kako  pomembno je, da se ohrani ta tradicija še naprej.

Nato se nam je pridružil tudi g. Tone Wute, ki nas je seznanil s čebelarstvom nekoč in danes ter  o pomembnosti medu na našem jedilniku. Pripravil je tudi majhno razstavo. Po njegovi predstavitvi pa smo vsi skupaj zapeli nekaj slovenskih pesmi ob spremljavi harmonike: Čebelar, V dolini tihi … Posladkali smo se tudi z odličnimi medenjaki, ki so jih za nas spekli učenci  5. razreda.

Pomembno je, da ohranjamo to tradicijo še naprej, ker takšnih zajtrkov, kot jih imamo mi danes v šoli, nekdaj ni bilo. Včasih ni bilo vsega tako v izobilju, kot je danes. Bodimo hvaležni za to.

Maja Kokol, 9. razred

KARIERNI SEJEM

V sredo, 13. 11. 2019, se je v Mariboru odvijal Karierni sejem, na katerega je bila vabljena tretja triada osnovnošolcev, kot tudi srednješolci, ki so bili vabljeni dva dni kasneje. Sejem se je odvijal  v Ljudskem vrtu v »Luknji,« in sicer med 8. in 19. uro. Z mojo sošolko in najboljšo prijateljico sva se Kariernega sejma udeležili. Bil je zanimiv, saj nama je razširil obzorje glede vpisa na srednjo šolo ter nama pomagal pri odločitvi.

V šoli smo že teden pred sejmom dobili vabila, da bi se ga udeležili. Zaradi zanimanja in tudi zaradi druženja sva se z Adriano odločili, da obiščeva sejem. V sredo sva normalno odšli z avtobusom domov, kjer sem se najedla in pripravila na sejem ter se počasi odpravila do mesta, kjer sva se zmenili, da me Adrijana in njena mama vzameta s sabo. Ko naju je njena mama pripeljala, smo se dogovorile, da bova na sejmu približno dve do tri ure ter kam naju nato pride iskat. Sprva sicer nisva vedeli kam morava, saj sva hodili od enega vhoda do drugega, pa so bili vsi zaklenjeni. Nekaj časa sva hodili okrog stadiona, kljub temu da je precej deževalo in se nato spet obrnili, dokler le nisva našli vhoda. Ob vstopu sva si oddahnili, saj je bilo notri precej topleje kot pa zunaj. Prav tako pa nama je zastal dih, saj  je izgledalo vse zelo zanimivo, sploh pa zato, ker je izgledalo kot nekak labirint. Sprehodili sva se med stojnicami z različnimi poklici, naredili dva kroga ter počasi začeli izbirati stojnice, h katerim bi želeli iti in se pozanimati glede srednje šole in tudi glede poklica po končani šoli. Stojnice so izgledale tako, da je v večini bil profesor in dijaki ene šole pri eni stojnici in takoj zraven pa je bila še druga. Pri nekaterih so imeli tudi pripomočke in rekvizite, pri skoraj vseh pa precejšnjo količino brošur in pisal. Izbrali sva kar precej šol. Najprej sva šli k stojnici za biotehniško šolo, saj me ta šola kar zanima, sploh smer veterinarski tehnik in je med mojim ožjim izborom za vpis. Nato sva se odpravili do zdravstvene šole, za katero se odloča Adriana. Odšli sva tudi do vseh treh gimnazij, čeprav nobena ni preveč zainteresirana za gimnazijo. Vmes sva srečali tudi sošolki Majo in Tamaro. Med enim izmed pogovorom naju je ustavila neka ženska, ki  nama je povedala za živo knjižnico in naju napotila tja. Povedala nama je, da je živa knjižnica nova stvar na tem sejmu, in sicer so to knjige v osebah. Sprva tudi meni ni bilo jasno, kaj to pomeni, vendar sem takoj ugotovila, ko sem stopila v “knjižnico”. To ni bila knjižnica, ampak prostor z osebami  različnih poklicev. En poklic sva si lahko izbrali in povedali ženski, ki je sedela pri vhodu v prostor. Ta poklic oz. oseba, ki je zaposlena v tem poklicu, je pristopila do naju, usedle smo se na stole v bližini in se začele pogovarjati. Izbrali sva osebo, ki je po poklicu fizioterapevtka in ta nama je začela pripovedovati, kako je, ko opravljaš poklic, glede zaposlitve, plače in tako dalje. Poslušali sva jo in si poskušali čim več zapomniti. Čeprav mene ta poklic ne zanima, sem bila vseeno tam. Ker pa zanima Adriano, sem se “žrtvovala” zanjo. Po koncu knjižnice sva odšli še malo po sejmu, če bi slučajno dobili še kak zastonj svinčnik ali drugo pisalo. Morali sva iti tudi h kakšnim šolam, ki naju sicer ne zanimajo, pa vendar sva si s tem pridobili kakšne zastonj stvari. Med stojnicami so ves čas hodili dijaki biotehniške šole in nosili okrog živali, kar je bilo meni v veliko veselje. Hitro sva še skočili h kemijski srednji šoli, kjer so nama pokazali nekaj res zanimivih trikov in nama razložili stvari glede njihove šole, kar je res dolgo trajalo. Med potepanjem po sejmu sva srečali tudi najine sošolce: Aleksa, Žana, Pascala, Tilna in malo kasneje tudi Miho. Ker je ura hitro pokazala toliko, da bi morali že iti,  sva se z Adriano hitro odpravili.  Tako kot na začetku sva se tudi ob odhodu izgubili in zavili na napačno stran. Hitro sva se obrnili in prišli do avta, kjer naju je že čakala Adrijanina mama.

Tako sem z novim znanjem in izkušnjami prišla domov vsa vesela, saj je bilo res zabavno in poučno. Z veseljem bi ponovila in res mi je sejem precej pomagal pri izboru in razmisleku o vpisu. Izvedela sem tudi dosti o šolah in obšolskih dejavnostih, ki jih  imajo nekatere šole. Spoznala sem prednosti in slabosti nekaterih  šol in  bilo je zelo zabavno, sploh zato, ker sem šla tja z Adriano in imeli sva se odlično.

Zala Grajfoner, 9. razred

ŠPORTNI DAN

V petek, 11. 10. 2019, smo imeli učenci OŠ Korena športni dan na temo Kros. Na ta dan smo učenci 9. razreda organizirali kostanjev piknik. Namen je bil zbiranju prostovoljnih prispevkov za valeto, zato smo v šolo prišli eno uro prej.

Pripravili smo peči in tulce za kostanje. Vita, Aleks in jaz smo bili zadolženi za pecivo in pijačo. Za vzdušje je bilo dobro poskrbljeno, saj smo imeli radio z zvočnikom z moderno glasbo. Učenci so se lahko usedli na klopi in si postregli s pecivom. Med tem časom se je začel kros, ki je bil namenjen vsem učencem šole. Prva triada en krog, druga dva in tretja triada tri kroge. Fantje in dekleta smo tekli ločeno. Mi smo bili na vrsti predzadnji, saj so za nami tekli še učenci 8.  razreda. Najprej so tekli fantje.  Dekleta smo jih spodbujale. Prvi od dečkov je pritekel na cilj Aleks. Za njimi smo bila na vrsti dekleta. Bilo je kar zahtevno teči v hrib, vendar je hrib navzdol pomagal, da smo kros pretekle brez prestanka. Vita, Zala in jaz smo dosegle prvo mesto, saj smo istočasno pritekle na cilj. Med tem so fantje pekli kostanje. Dekleta smo se preoblekle in jim šle pomagat. Po krosu je bil čas za podelitev priznanj. Podeljeval jih je učitelj Dejan, ki na naši šoli poučuje zgodovino in geografijo. V našem razredu so priznanje za dosežena prva tri mesta izmed fantov dobili Aleks, ki je bil prvi, za njim Matic in potem še Miha. Vita, Zala in jaz pa smo dobile priznanja za doseženo prvo mesto. Po podelitvi so nekateri šli na kosilo, večina pa jih je šla domov. Mi smo ostali na igrišču še do pol pete ure popoldan in se družili.

Zelo sem vesela, da smo organizirali kostanjev piknik, saj je športni dan zelo popestril in prinesel veliko dobre volje in druženja.

Adriana Ferk, 9. razred

 NARAVOSLOVNO – TEHNIŠKI DAN

V sredo, 2. oktobra 2019, smo imeli učenci od 6. do 9. razreda naravoslovno – tehniški dan. Šli smo v Ljubljano, kjer smo obiskali šolski muzej in botanični vrt.

Zjutraj smo se ob 6.30 zbrali pred kulturnim domom v Koreni, od koder nas je dvonadstropni avtobus odpeljal v botanični vrt v Ljubljani. Med vožnjo smo imeli samo en postanek za stranišče. Ko smo prispeli, smo se razdelili v štiri skupine oz. po razredih. Vsak razred je imel svojega vodiča in svojo temo. Tema našega razreda so bile invazivne rastline. To so rastline, ki smo jih ljudje pripeljali od drugod in se pri nas zelo hitro širijo ter jih je zelo težko odstraniti. Najprej nam je vodička v vrtu pokazala nekaj takšnih rastlin, nato pa smo skupaj rešili učna lista o dveh rastlinah. Napisati smo morali, kakšen je list rastline (velikost, barva, oblika), kakšno je steblo (votlo, polno, okroglo, barva), ali ima rastlina korenino ali koreniko,  slovensko in latinsko ime za rastlino … Po reševanju učnega lista nam je vodička pokazala še tropske rastline (bananovec, kakavovec, kavovec, bambus …). Po ogledu smo se učenci vseh razredov zbrali pri vhodu in pomalicali. Ko smo se najedli, nas je avtobus odpeljal še v bližnji šolski muzej. Tam smo se razdelili v dve skupini. Skupaj smo bili učenci 8. in 9. razreda ter 6. in 7. razreda. Najprej smo se oblekli v staromodna oblačila, nato pa se posedli v klopi v razredu, ki je izgledal približno tako kot razredi izpred 100 let. Če smo natančni, so nam tam rekli, da se bomo vrnili točno 112 let nazaj. Torej, izkusili smo, kakšna je bila takratna učna ura. Preden je prišla »učiteljica«, nam je vodič povedal, kako se moramo obnašati. Najprej, ko vstopi v razred, jo pozdravimo: »Bogdaj, gospodična učiteljica!« Gospodična so jo klicali zato, ker ni bila poročena oz. se ni smela poročiti in imeti otrok. V klopeh moramo sedeti z rokami za hrbtom, da sedimo zravnano in ne smemo gledati naokoli. Ko nas učiteljica kaj vpraša, moramo vstati, jo nagovoriti z »gospodična učiteljica« in ji odgovoriti v celem stavku. Če kdo česa od tega ne upošteva, je lahko kaznovan, in sicer tako, da mora klečati na koruzi ali pa sedeti na lesenem oslu. Tako je vodič odšel iz sobe, še pred tem pa določil dva reditelja. Fant ji je moral odpreti in zapreti vrata, ko je vstopila ter povedati, kateri datum je, dekle pa, če kdo v razredu manjka. Učna ura je imela naslov »Lepo vedenje«. Pisali smo vsak s kredo na svojo majhno tablico, na katero si vsakič, ko si začel pisati novo besedo, prejšnjo izbrisal. Brali smo tudi pravila o tem, kako se moramo obnašati (seveda glasno). Pri tem branju sta bili dve moji sošolki kaznovani. Adriana in Neja sta se obe pozabili prikloniti, ko sta stopili naprej do učiteljice in zato je Adriana morala sedeti na oslu, Neja pa klečati na koruzi. Ko je bilo učne ure konec in smo si vsi oddahnili, ker nas je bilo pošteno strah te učiteljice, smo si slekli staromodna oblačila in se menjali z učenci 6. in 7. razreda, ki so imeli pred tem predavanje o pričetku šolstva. Tako smo sedaj imeli predavanje mi, druga skupina pa učno uro, ki smo jo mi imeli prej. Tam smo izvedeli, kdo vse in kdaj je pripomogel k pričetku šolstva in kako se je le to skozi leta spreminjalo. Ob 13.20 smo odšli do avtobusa in se počasi odpravili proti domu.

Ta dan mi je bil všeč zato,  ker so mi bile zanimive tropske rastline, še bolj pa mi je bila zanimiva učna ura izpred 112 let, ker sem lahko vsaj približno občutila, kar so občutili moji takratni predniki v šolskih klopeh.

Katja Senekovič, 9. razred

NOVOLETNE DELAVNICE

V torek, 10.12.2019, smo v šoli imeli tehniški dan – NOVOLETNE DELAVNICE. Povabili smo mame, dedke ter babice, da so nam pomagali pri ustvarjanju. Razdelili smo se v 4 skupine. V prvi skupini smo izdelovali smrečice, ki so bile iz kartona, volne in okrasnih kamenčkov. V drugi skupini smo s pomočjo modelčkov naredili slastne piškote. V tretji skupini so nastajali jelenčki iz kozarcev za vlaganje in papirja. V zadnji skupini pa smo z barvami za steklo na kozarčke  naredili različne vzorce in so nastali svečniki.  Na koncu smo se vsi posladkali s piškoti.                            Skupaj smo preživeli prelep dopoldan v šoli.

TIjan Hehtl, 1. razred

V torek smo v prvem razredu imeli tehniški dan. Pripravljali smo se na božične praznike, ki so pred nami. K sodelovanju smo povabili tudi starše, babice, tete..

Z menoj je prišla mama. Skupaj sva naredila svečnik, smrekico iz kartona sva oblekla v volno in okrasila. Iz kozarca za vlaganje sva naredila jelenčka. Najbolj pa mi je bila všeč peka piškotov. Mami pa pravi, da ji je bila všeč pogostitev s kavo.

Oba z mamo sva uživala. Super dan je bil!

Patrik Ruis, 1. razred

[Prikaži kot diaprojekcijo]

75-obletnica smrti Ele Kristl Tanje

V sredo, 4. decembra 2019, je v Zg. Voličini potekala spominska komemoracija ob 75. obletnici smrti nekdanje partizanske, aktivistke, Ele Kristl Tanje. Spominska slovesnost je potekala pri spomeniku v Zg. Voličini, kjer je Ela Kristl Tanja padla pod streli nemške patruljne enote iz Lenarta. Po izdaji Elinega nekdanjega moža in takratnega nadučitelja (ravnatelja) na OŠ Voličina, Radovana Jauta, je namreč nemška patruljna enota 4. decembra 1944 pri tedanji Domanjkovi domačiji pričakala slovenjegoriške aktiviste NOB. Streli iz zasede so bili za Elo Kristl Tanjo usodni. S tem je narodno osvobodilni boj v osrednjih Slovenskih goricah doživel veliko izgubo. Ob tem je potrebno poudariti, da je Ela Kristl Tanja kot borka za svobodo izgubila življenje v obdobju, ko je že vse kazalo na dokončni poraz Nemčije. Elo je tako do svobode in trenutka, da bo svobodo dočakala s sonarodnjaki, Slovenci, ločilo manj kot pol leta, ko se je 2. svetovna vihra v Evropi končala. Ela Kristl Tanja je bila sprva pokopana na pokopališču v Voličini, po vojni, leta 1946, pa so njene posmrtne ostanke prepeljali v Koreno, kjer je pokopana v družinski grobnici.

Učenci OŠ Korena so pripravili program ob spominski komemoraciji Ele Kristl Tanje

Spominska komemoracija ob 75. obletnici smrti Ele Kristl Tanje se je pričela s Slovensko himno, ki jo je zapel mladinski pevski zbor OŠ Korena. Sledil je uvodni nagovor predsednika Združenja borcev za vrednote NOB Lenart, Alojza Bezjaka. Letošnja častna govornica je bila Marija Šauperl, ki je v svojem govoru poleg opisa dogodkov iz usodnega 4. decembra 1944 opozorila, da se zgodovina ponavljala in da svoboda ni nekaj samoumevnega, tako moramo biti pripravljeni, da se bomo v prihodnje morali za svobodo še boriti in se predvsem upreti sodobnemu kapitalističnemu suženjstvu.

S kulturnim programom so nadaljevali učenci 9. razreda OŠ Korena. Aleks Mišič, Adriana Ferk, Vita Rojs, Neja Bezjak, Katja Senekovič in Miha Bezjak so pod mentorstvom prof. Darinke Mulaosmanović deklamirali partizanske pesmi. Mladinski pevski zbor pod mentorstvom prof. Mateja Luketiča je zapel pesmi Lipa zelenela je in Za Slovenijo živim. Domen Krajnc in Gašper Kašman pa sta na harmoniko zaigrala pesem v Dolini tihi. Program je povezovala Zala Grajfoner.

TRADICIONALNI SLOVESKI ZAJTRK

http://oskorena.si/2019/11/16/tradicionalni-slovenski-zajtrk/

KROS IN KOSTANJEV PIKNIK

Prvošolčki  smo v petek, 18.10.2019, tekmovali v jesenskem krosu in si prislužili prva priznanja. Po krosu smo imeli na otroškem igrišču kostanjev piknik. Uživali smo in to se lepo vidi na fotografijah.

[Prikaži kot diaprojekcijo]

TEHNIŠKI DAN (1. 10. 2019)

Učenci 1. razreda smo imeli v tednu otroka  tehniški dan in obiskali lutkovno gledališče, kjer smo si v delavnici izdelali ročno lutko. Najprej smo izrezali telo, noge , roke in glavo. Nato smo lutko sestavili in ji pritrdili držalo, da jo lahko premikamo.

V drugi delavnici smo spoznali različne lutke in animatorka lutk nam je pokazala, kako  v njihovih rokah lutke oživijo. Izvedeli smo, kdo lutke izdela in kaj vse se dogaja za zaveso.

Dan je bil zanimiv in komaj čakamo, da v naslednjem tednu zopet obiščemo lutkovno gledališče in si ogledamo lutkovno predstavo MOŽIČEK ŽEBLJIČEK.

[Prikaži kot diaprojekcijo]

SONČNO DEŽEVEN DAN

Nekje v sredini avgusta smo se  družino odločili, da bomo šli v Avstrijo v park z igrali, motoričnimi vajami. Ta odločitev je bila zelo spontana, saj smo se tja odpravili še isti dan in s sabo vzeli še mojega bratranca. Tja smo se odpravili nekje po drugi uri. Večino vožnje sem prespala, zato ne vem, kako dolga je bila. Bila je nedelja in bil je lep sončen dan, zato je bilo tam že ogromno ljudi.

Vzeli smo si blazino za na travo, sončna očala in plastenke z vodo. Poiskali smo si prijeten prostor pod drevesom s senco in se tam nastanili. Tam je bilo tudi jezero, kjer se je nekaj ljudi kopalo. Moj bratranec in sestra sta se hitro preoblekla in se odšla kopat. Mama je odšla z njima in ju opazovala. Sama z očetom pa sva ostala na blazini. Medtem ko se je ata pogovarjal po telefonu, sem sama poslušala POP glasbo. Čez kakšne pol ure sem odšla do motoričnih vaj. Bilo je zelo zabavno in hkrati tudi kar težko. Čez dobrih 45 minut sem odšla do jezera poiskat sestro, mamo in bratranca. Nekaj časa sva ju z mamo opazovali, nato pa sta prišla iz jezera in se oblekla. Skupaj smo odšli v park, kjer smo se rekreirali od ene motorične vaje ali igrala do drugega. Odšli smo tudi na zelo dolg poligon, ki je bil precej nevaren in zabaven. Čez kakšne pol ure, ravno, ko smo končali poligon, je začelo močno deževati. Ker smo bili kar precej oddaljeni od avtomobila, smo pohiteli v bližnjo gostilno na sredini parka (tako kot jezero). Čez kakšnih pet minut smo se opogumili  in stekli do avta, tam nas je že čakal oče z blazino in nahrbtnikom. Žal pa naših čevljev ni prinesel, saj je bil preveč naložen z ostalo prtljago. Takrat pa je še začela padati toča, zato smo vsi raje počakali v avtu. Čez slabih 20 minut sta sestra in bratranec vzela dežnik, ki je bil v avtu, in šla v park poiskat natikače. Ko sta se vrnila, smo žal zaradi dežja morali oditi in končati dan v Avstriji. Lahko pa smo dan nadaljevali v Sloveniji. Takoj smo odšli v Špičnik, saj smo si hoteli ogledati cesto, ki se je vila v obliki srca med vinogradi. Nekaj časa smo se fotografirali, nato pa tam spili sok. Potem smo šli okrog poti v obliki srca. Po kratkem sprehodu pa smo se odpeljali domov.

Dan je bil zanimiv. Zelo me je jezilo vreme, ampak se je dan vseeno lepo končal. Ta dan bi pa ponovila, če bi bilo vreme zelo lepo.

Vita Rojs, 9. razred

IZLET NA ROGLO  

V sredo, 17. 7. 2019, smo se z družino odločili, da gremo na izlet na Roglo.

Okoli enajste ure smo  se odpravili od doma. Po približno eni ure vožnje z avtom smo prispeli na cilj. Naprej smo odšli na razgledni stolp. Ker se mama boji višine, sva se ustavili na polovici, oče in bratec pa sta odšla do vrha. Nato smo se sprehodili do začetne točke, kjer smo si ogledali nekakšno Škratjo vas. Ker smo bili že malo lačni, smo šli v kočo na malico. Med malico smo se dogovorili, da gremo na letno sankališče. Na sankah sem se peljala z mamo, bratec pa z očetom. Bilo je zabavno, ampak vozili smo se bolj počasi, ker je bilo mamo strah. Za tem smo se odpravili do Lovrenških jezer. Bilo je naporno, ampak se je izplačalo. V obe smeri smo se peljali s sedežnico. Vožnja je bila prijetna in  imeli smo lep razgled. Na poti domov smo se ustavili še na kosilu.

Dan se je počasi zaključil. Bilo je lepo in vsekakor se bomo tja še vrnili, ko bodo končali leseni most med krošnjami.

Iris Fradl, 8. razred

KORUZNI LABIRINT

27. avgusta 2019 sem z družino in bratrancema odšla v Betnavo, da bi si ogledali koruzni labirint.

V labirint smo odšli okrog šeste ure zvečer. Pred vstopom smo plačali vstopnino in se fotografirali ob strašilu. Ob vstopu smo dobili zemljevid labirinta, kjer so bile točke, ki jih moramo najti. Začetek je bil lahek, čez nekaj časa pa so se stvari zapletle. Točke, ki smo jih morali najti, so imele različne izzive, kot npr. napisati svoj strah in ga nato vreči v luknjo, balinanje, sestavljanje piramide, sestavljanka v obliki srca, najbolj mi je bila všeč točka, kjer si se moral vleči na ležalnik in si spočiti ter točka, kjer si moral spraviti žogico v luknjo, pri tem si moral sodelovati. Večina časa sem se po labirintu vodila jaz, kasneje pa še Jan (bratranec), pomagala pa je tudi moja mlajša sestra Eva, ki je metala koruzo, da se nismo izgubili in da smo vedeli, če smo na tej poti že bili. Po dveh urah hoje po labirintu smo postali zaspani in lačni, zato smo si v labirintu odpočili ter se okrepčali s krekerji. Okrog 8. ure zvečer smo prišli iz labirinta ter odšli na sladoled in na pico. Počasi smo odšli domov, se uredili, pogledali film ter odšli spat.

Koruzni labirint mi je bil zelo všeč, saj se ogromno naučiš in se še zraven razgibaš. Z veseljem bi šla tudi naslednjo leto.

Špela Arnuš, 8. razred

ROGLA

Bila je lepa julijska nedelja in z družino smo se odpravili na Roglo.

Na Rogli smo ugotovili, da je velika gneča zaradi Paškega piknika. Poiskali smo klopi, kjer smo pomalicali. Ko smo pojedli, smo odšli do razglednega stolpa,  na katerega sva si upala samo midva z očetom. Ko sva prišla nazaj,  smo odšli do koče Pesek. Tam sta najmlajši sestrici jahali ponija. Pot smo nadaljevali do jezera in sedežnice. Vožnja s sedežnico mi je bila zelo všeč. Ogledali smo si male živali in še enkrat pomalicali ter odšli na sladoled.

Na Rogli mi je bilo zelo všeč, ker je bilo hladneje kot doma.

Luka Šmid, 7. razred

IZLET NA GORIČKO

15. avgusta 2019, na praznik Marijinega vnebovzetja, smo se z družino odpravili na izlet na Goričko. Naš cilj je bil ogled doživljajskega parka Vulkanija in gradu Grad. Idejo za izlet je dal moj brat, ki je bil že tam na zaključnem izletu.

Po zanimivi vožnji smo prispeli na Goričko. Goričko je zelo lepa in razgibana pokrajina. Avto smo pustili na parkirišču in se peš odpravili do Vulkanije. Na naše veliko presenečenje je ta dan potekal tudi občinski praznik. Veliko je bilo stojnic in različnih kramarjev. Pot med stojnicami nas je pripeljala do Vulkanije. Zunaj nas je pričakal krtek Uli. Po plačani vstopnini so nas posedli. Vodička je imela kratek uvod, nadeli smo si čelade in odšli v notranjost vulkana. Na celotni poti potovanja po vulkanu smo izvedeli od vodičke in krtka Ulija veliko zanimivega in poučnega. Najboljša je bila pot iz vulkana, kjer smo se z vlakom peljali s krtkom Ulijem. Ogled Vulkanije smo zaključili v njihovem geološkem muzeju, kjer imajo razstavljene zbirke kamnin. Po ogledu smo se peš odpravili po poti mimo cerkve na grad Grad. V gradu je bila razstava starih obrti in običajev. Zanimiv mi je bil zmaj, ki ga imajo v eni izmed sob. Grad še obnavljalo, imajo pa nekaj sob, kjer je možno tudi prenočiti. Ogled smo zaključili v grajskem parku.

Po zanimivem in poučnem dnevu smo se odpravili domov. Bilo mi je zelo lepo, zanimivo in poučno. Upam, da bo kmalu prišel dan, ko se bomo odpravili še na kakšen izlet.

Zoja Treplak Vidovič, 7. razred

MORJE

V šoli sva z Majo, mojo najboljšo prijateljico,  vsak dan odštevali dni do konca šolskega leta.

Med počitnicami sem se imela zelo zelo lepo, a sem komaj čakala, da pridem k Evi na morje. Zjutraj sem se zbudila in dobila mamin in očetov klic, da naj spakiram ter se pripravim, ker gremo popoldan k Evi. Njej nisem smela nič povedati, saj je bilo presenečenje. Odnesli smo stvari v avto in odšli v trgovino po pijačo. Po dolgi vožnji, ki je trajala skupaj pet ur, smo končno prišli.  Eva me je bila zelo vesela, jaz pa nje. Vse smo razpakirali, se preoblekli in pripravili na večerjo. Z Evo sva se najedli ter odšli v mesto. V mestu sva se vozili z električnim skuterjem in hodili ob stojnicah. Dosti sva tudi zapravili. Zvečer, ko sva prišli v apartma, sva še bili na telefonu, se oblekli v pižamo in se kartali. Bilo je zelo lepo. Ta dan je bil čudovit. Tam smo bili še tri dni in vsi dnevi so bili tako lepi in zanimivi.

Te počitnice so bile najboljše, ampak so prehitro minile.

Tjaša Krajnc, 8. razred

OBISK ŠKOCJANSKIH JAM

V petek zjutraj smo z družino sklenili, da bomo obiskali Škocjanske jame.

Oblekli smo se in najedli ter se odpeljali proti novim dogodivščinam naproti. Po dolgi vožnji smo prispeli do Škocjanskih jam. Z majhnim avtobusom smo se odpeljali do jam, kjer smo se razdelili v nekaj skupin. Vedno globje smo se spuščali, vedno hladneje je bilo. Vodič nam je povedal veliko zanimivega. Obiskali smo več jam skupaj. Po ogledu jam smo si še jame ogledali od zunaj. Takrat z nami ni bilo več vodiča. Prehodili smo veliko stopnic in izvedeli veliko lepega.

Ogled Škocjanskih jam mi je bil zelo zanimiv in upam, da jih bom še kdaj obiskala.

Eva Krajnc, 7. razred

Z GASILCI V PIRAN

Letošnje poletje mi je bilo zelo všeč, ampak najbolj mi bo ostalo v spominu to, da sem šel z gasilci v Piran.

Bila je sončna sobota, 29. 6. 2019, ko smo se z gasilci odpravili v Piran. Na poti v Piran sem že spoznal nove prijatelje. Do Pirana smo imeli tudi en krajši odmor, da smo se lahko okrepčali. Ko smo prispeli v Piran, smo si odložili prtljago in odšli na kosilo, ki nas je čakalo. Po kosilu smo se razdelili v skupine, kjer smo spali. Čeprav smo bili tam le en teden, sem tudi marsikaj novega odkril in spoznal. Imeli pa smo tudi različne delavnice, kot npr. jutranjo telovadbo, igranje družabnih iger in igranje nogometa. Imeli pa smo tudi sobo, kjer si se lahko s kom bolje spoznal.

Tega letovanja ne bom nikoli pozabil in upam, da bom še kdaj lahko šel.

Aleks Mišić,  9. razred

SEJEM AGRA

V četrtek, 29. avgusta 2019, smo z družino tako kot vsako leto odkar pomnim, obiskali kmetijsko-živilski sejem AGRA v Gornji Radgoni.

Zjutraj sem se zbudila ob 8. uri, se umila, skuhala kavo za svojo mamo, tako kot vsako jutro in gledala televizijo, medtem ko sem čakala na starša, da prideta iz hleva in skupaj pozajtrkujemo. Šele ko sta prišla iz hleva, sta mi lahko zagotovo povedala, da bomo obiskali sejem AGRA, saj smo imeli dva dneva prej v hlevu zapleteno telitev. Če do tega ne bi prišlo, bi seveda sejem obiskali že kak dan prej, ampak imeli smo srečo, da je bil sejem odprt do sobote, 24. in ravno do četrtka, 29. avgusta. Seveda sem takoj, ko sem izvedela, da gremo na sejem zbudila brata, da smo skupaj pojedli zajtrk in se ob 10. uri z avtom odpravili proti Gornji Radgoni. Ko smo prispeli, smo seveda kupili vstopnice in pričeli z ogledovanjem strojev. Po 20 minutah sva se z mamo pričeli dolgočasiti in se tako kot vsako  leto, sami odpravili na ogled po halah. V halah imajo stojnice razstavljavci, ki prodajajo zelo raznolike izdelke (npr. jogurte, kosilnice, krmila, gibanice, kreme, nože, …). Po tem, ko sva si ogledale vse hale, sva si kupili kavo iz avtomata in pijačo za fante, saj sva vedeli, da smo od doma prinesli premalo. Nato pa sva odšli še do hlevov, kjer pa imajo kmetje iz vse Slovenije v času sejma razstavo živali. Tam sva lahko videli konje, krave, bike, ovce, koze, zajce in kokoši. Ker se nam je že malo mudilo, je mama poklicala očeta, da smo se zbrali na dogovorjenem mestu in odšli skupaj proti izhodu okoli 15. ure. Tako kot vsako leto pa smo si tudi to leto na poti domov privoščili pico.

Klub temu da že od rojstva živim na kmetiji, strojev ne maram preveč in se zato nikoli ne veselim obiska sejma, ampak mi na koncu tudi ni nikoli žal, da sem ga obiskala, ker obožujem živali in tako na lep način preživim nekaj časa z družino.

Katja Senekovič, 9. razred

POLETNE POČITNICE

Bila je sobota, nekje v sredini poletnih počitnic, ko sem se srečal s svojima sošolcema Miho in Tilnom.

Zbrali smo se pri Slaničevem ribniku. Dogovorjeni smo bili ob petih, a le Tilen je bil točen. Ker sem pred tem imel rojstni dan, mi je za darilo prinesel šilt kapo z napisom NAJ RIBIČ. S Tilnom sva se med pripravljanjem ribiških palic pogovarjala o zelo različnih temah, kot so: ribiška tehnika, da imava preslabo vabo in seveda kdaj pride Miha. Kmalu sva vrgla najino vabo v ribnik. Čez čas je Tilnu zagrizla prva riba. Ulovil je majhnega krapa. Jaz